+ 386 (0)1 56 34 143 [email protected]

Podhranjenost zaradi bolezni

menu-prehrana-in-bolezniPodhranjenost zaradi bolezni je skrita epidemija, ki je vse bolj razširjena in povzroča veliko težav v današnji družbi. Po nekaterih podatkih je v bolnišnicah in domovih za ostarele podhranjenost 25- do 30-odstotna[5].

 

Velika razširjenost

Podhranjenost zaradi bolezni je skrita epidemija, ki je vse bolj razširjena in povzroča veliko težav v današnji družbi. Tveganje za podhranjenost, ocenjeno v raziskavah:

  • v bolnišnicah [4,5,6,7] : 1 od 4 bolnikov
  • v domovih za ostarele [4,5,8,9,10]: 1 od 3 bolnikov
  • med starejšimi, ki živijo sami [11]: 1 od 3 oseb

 

Vzroki

Vzrok za podhranjenost zaradi bolezni pogosto obsega več dejavnikov, katerih posledica je nezadosten vnos hrane. Nezadosten vnos hrane lahko povzročijo okoliščine, v katerih je razpoložljivost prehrane ogrožena (npr. zaradi revščine, samo-zanemarjanja, težav z nakupovanjem ali kuhanjem), ali v okoliščinah, v katerih pride kljub razpoložljivosti primerne prehrane do zmanjšanja apetita (npr. zaradi bolezni in zdravljenja, depresije, kognitivnih težav), ali pri težavah s hranjenjem (npr. zaradi slabo prilegajočih se zobnih protez, zmanjšanega okusa), ki povzročijo zmanjšan vnos hrane.

 

Klinične posledice

Podhranjenost ima pomembne klinične posledice, večjo smrtnost, bolehnost in daljše bivanje v bolnišnici ob hkratnem zmanjšanju stanja funkcionalnosti. Podhranjeni bolniki lahko postanejo manj samostojni, zato jih je pogosto treba premestiti v domove za ostarele ali potrebujejo pomoč na domu, zato so večkrat sprejeti v bolnišnično oskrbo, večkrat poiščejo pomoč splošnega zdravnika in potrebujejo več receptov[3,12].

 

Gospodarske posledice

Poleg kliničnih posledic povzroči podhranjenost kot bolezensko stanje tudi precejšnje zdravstvene stroške. Povprečni bolnišnični stroški so več kot dvakrat višji pri podhranjenih bolnikih v primerjavi s tistimi, ki niso podhranjeni [13]. Ocenjuje se, da skupni stroški podhranjenosti, ki bremenijo zdravstveni sistem, znašajo več milijard evrov letno [14]. Te dodatne stroške je mogoče znižati z ustreznim vodenjem prehranskega stanja pri bolnikih s povišanim tveganjem.

 

Pregledi, diagnoza in vodenje

Priporoča se zgodna diagnoza in nadzor podhranjenosti, še posebno pri starejših bolnikih in populaciji šibkejših. Uporabiti je mogoče različna orodja za presejanje bolnikov, posamezno ali v kombinaciji. CGA (Comprehensive Geriatric Assessment – celovita geriatrična ocena) omogoča vpogled v dejavnike, ki povzročajo podhranjenost, ocene pregledov MUST ali MNA pa razkrivajo prisotnost podhranjenosti in njene vzroke[15,16].

Zdravljenje podhranjenosti vedno temelji na dveh stebrih:

  • zdravljenju vzrokov (npr. depresije, samo-zanemarjanja) in
  • izboljšanju prehranskega stanja.

Prehranska podpora mora zato biti sestavni del zdravljenja osnovne bolezni ali oslabelosti[1]. Vendar pa nekatere študije razkrivajo, da še vedno manj kot 50 % bolnikov, pri katerih je bila odkrita podhranjenost, prejema prehransko podporo[15,16].

Prehransko vodenje podhranjenosti je sestavljeno iz prehranske podpore, ki jo za vsakega bolnika posebej določi zdravstveni strokovnjak in obsega prehranska dopolnila in/ali oralne prehranske dodatke (hrana v obliki napitka), hranjenje po cevki in/ali parenteralno prehrano. Dokazano je bilo, da so tako v bolnišnici kot v skupnosti oralni prehranski dodatki najučinkovitejši način za povečanje energije in vnosa beljakovin, izboljšanje funkcionalnosti in kliničnega izida, pa tudi skrajšanje časa bivanja v bolnišnici ter zmanjšanje smrtnosti[17].

 

Reference:
[3] Stratton R, Green C, Elia M. Disease-related malnutrition: an evidence based approach to treatment. Wallingford: CABI Publishing; 2003.
[4] Meijers JM, Schols JM, van Bokhorst-de van der Schueren MA, Dassen T, Janssen MA, Halfens RJ. Malnutrition prevalence in The Netherlands: results of the annual Dutch national prevalence measurement of care problems. Br J Nutr 2009; 101(3):417-423.
[5] Russell C, Elia M. Nutrition screening survey and audit of adults on admission to hospitals, care homes and mental health units. 2008. Redditch, BAPEN.
[6] Imoberdorf R, Meier R, Krebs P, Hangartner PJ, Hess B, Staubli M et al. Prevalence of undernutrition on admission to Swiss hospitals. Clin Nutr 2010; 29(1):38-41.
[7] Kruizenga HM, Wierdsma NJ, van Bokhorst MA, de vdS, Hollander HJ, Jonkers-Schuitema CF et al. Screening of nutritional status in The Netherlands. Clin Nutr 2003; 22(2):147-152
[8] Suominen MH, Sandelin E, Soini H, Pitkala KH. How well do nurses recognize malnutrition in elderly patients? Eur J Clin Nutr 2009; 63(2):292-296.
[9] Lelovics Z, Bozo RK, Lampek K, Figler M. Results of nutritional screening in institutionalized elderly in Hungary. Arch Gerontol Geriatr 2009; 49(1):190-196.
[10] Parsons EL, Stratton RJ, Elia M. An audit of the use of oral nutritional supplements in care homes in Hampshire. Proc Nutr Soc 2010; 69:E197.
[11] Kaiser MJ, Bauer JM, Ramsch C, Uter W, Guigoz Y, Cederholm T et al. Frequency of malnutrition in older adults: a multinational perspective using the mini nutritional assessment. J Am Geriatr Soc 2010; 58(9):1734-1738.
[12] Norman K, Pichard C, Lochs H, Pirlich M. Prognostic impact of disease related malnutrition. Clin Nutr 2008; 27(1):5-15.
[13] Amaral TF., Matos LC., Tavares MM., Subtil A., Martins R., Nazaré M., Sousa Pereira N. The economic impact of disease-related malnutrition at hospital admission. Clin Nutr 2007; 6:778-84.
[14] Elia M, Stratton R, Russell C, Green C, Pang F. (2005) The cost of disease related malnutrition in the UK and economic considerations for the use of oral nutritional supplements (ONS) in adults. BAPEN.
[15] Kondrup J., Allison S.P., Elia M. , Vellas B., Plauth B. ESPEN Guidelines for Nutrition Screening 2002. Clin Nutr 2003; 22(4): 415-421
[16] Van Asselt D.Z.B., Van Bokhorst-de van de Schueren M.A.E., Olde Rikkert M.G.M. Leidraad ondervoeding bij de geriatrische patiënt. 2010
[17] Loch H. et al. Introductory to the ESPEN Guidelines on Enteral Nutrition: Terminology, Definitions and General Topics. Clin Nutr 2006; 25:180-186.